O hinavščini in lažeh

In a veste, kaj je odgovorila? 

»Prespi, ljubica, prespi.«

Si lahko predstavljate? Da naj prespim?! Ker se bodo kaj, iz ušivih jajc čez noč čudežno izvalile kapibare? (Poguglala sem, katera je najbolj prijazna žival na svetu.) Itak pa človek ne more spati, če je njegovo življenje že z odprtimi očmi ena sama mora. 

Čisto me je minilo, da bi mami sploh kaj razlagala. Mogoče enkrat drugič, ko se bom pomirila, zdaj pa imam že brez nje čez glavo nerazumevanja, zavračanja in dvoličnosti. (Ne pravim, da je moja mami dvolična, so pa zato moji sošolci, gnide licemerske!!!!)

Jasno, vam bom povedala vse. Nekomu pač moram, sicer me bo razneslo. 
 

Vse se začne z vrečko

Za začetek si predstavljajte, da imate vrečko za telovadno opremo. To najbrž ne bo težko, ker imajo, kolikor vem, zaenkrat na vseh šolah telovadbo in moramo vsi k pouku tovoriti obleke, v katerih normalno zgledajo samo ljudje, ki so se rodili z mišicami na telesu, preostali pa smo v njih videti kot piščančje hrenovke brez ovoja. (Če slučajno kje obstaja šola, na kateri ni treba telovaditi, pa mi, prosim, povejte, da se prepišem tja, ko mami popusti.) 

Torej, imate vrečko in v njej prekratko majico ter preveč oprijete hlače. Trikrat na teden jo prinesete v šolo in odnesete domov, ko je muke konec. Potem pa se vam lepega dne nasmehne sreča in vam mama zaradi kašlja (dolgo sem vadila pred ogledalom) napiše opravičilo ter vas odreši smešenja pred kozo, ki se je, prisežem, ne da preskočiti, če imaš samo dve običajni hrenovkasti nogi. (Ne pravim, da je kriva koza. Krive so moje kuraste sošolke, ki se privoščljivo hahljajo, ko se spotakneš ob odskočišče in z zobmi treščiš ob smrdljivo gred, da še ves dan čutiš okus po prepotenem usnju.)

Skratka, odrešeni ste koz in kur in od prevzetosti s popolnostjo trenutka brez pomisleka rečete ja, ko vas sošolka prosi, da ji posodite vrečko za telovadno opremo, ker je svojo pozabila doma in ne bi rada namakala zvezkov v preznojenih cunjah. Saj jo bo oprala, preden jo bo prinesla nazaj. Konec koncev, kaj naj človek s prazno vrečko?! Koristnejši je občutek, da si nekomu pomagal.

Toda jojmene, dobrota je sirota! (Navdih za uprizoritev napada jetike sem dobila v starih slovenskih filmih in nehote sem prevzela še nekaj njihovih prvin.) 

Lahko si nehate predstavljati, da ste v tem prizoru vi, ker sem se spet razburila in mi je lažje, če si samo olajšam dušo, ne da bi še naprej menjala zaimke in skrbela za dramatično napetost. Če povzamem: Emi sem posodila vrečko, in ko sem jo čez en teden prosila, naj mi jo vrne – ker se mama ni več pustila prepričati, da sem za v cukrarno, in bi me moral pred telovadbo rešiti kak nov čudež, ki ga ni bilo –, je Ema rekla, navajam: »Kakšno vrečko? Saj nimam nobene tvoje vrečke!« (Gnida gnidasta ušiva!)

Ampak jaz, naivna koza, sem pač mislila, da me je slabo slišala ali da sem svoje pričakovanje pomotoma izrazila v kakem tujem jeziku, zato sem počasi in razločno ponovila: »Svojo vrečko bi. Tisto za telovadno opremo. Ki sem ti jo posodila prejšnji teden. Ko nisi imela svoje. Si rekla, da jo boš oprala in prinesla nazaj.«

Ne, Ema tudi po tem ni prikimala, se opravičila in obljubila, da gre takoj po vrečko, kot bi pričakovali – no, vsaj jaz sem. Pravzaprav ni niti trznila, ko je ledeno siknila: »Sem ti že rekla, da nimam nobene tvoje vrečke, zdaj mi pa nehaj težiti!«

Ne vem, če ste jo že kdaj slišali, ampak obstaja teorija vzporednih vesolj, ki pravi, da je naš svet le eden od milijard svetov in da so nekateri med njimi tudi skoraj enaki našemu. Razumsko si tega seveda ne znam predstavljati, ker bi za to morala uporabiti veliko matematike, toda takrat po tistem pogovoru sem se počutila točno tako, kot če bi z Emo živeli v vzporednih vesoljih. Na videz enaka svetova, le da sem ji v enem – svojem – posodila vrečko in v drugem – njenem – ne.

No, mogoče ne zaupam svojemu znanju matematike, zato pa se zlahka zanašam na spomin in vsa vesolja na svetu bi stavila, da me je Ema gladko izigrala. Počutila sem se ogoljufano, ponižano in strahotno besno. Jaz sem bila prijazna in velikodušna – ona pa mi je vrnila z brco v drugo dimenzijo?!

»Hočem svojo vrečko nazaj!« sem zatulila, da se je ves razred obrnil.

»Ha?« je dvignila glavo Polona.

»Vrečko česa?« ni bilo jasno Klari Jasni.

Luka pa je trapasto vprašal: »Prečko? Zakaj hočeš prečko?« (Ampak mu totalno odpustim (in ga bom imela rada, tudi če bo nosil slušni aparat)).

»Emi sem posodila vrečko za telovadno in zdaj mi je noče vrniti!« sem vpila in bila od besa vsa togotna (Klara Jasna mi je pozneje povedala, da sem uprizorila pravi veliki pok. Mogoče sem celo malo cepetala in tolkla s pestmi.)

»Si ji res vzela vrečko?« je Polona preverila pri Emi, ki je mirno sedla v svojo klop in zlagala zvezke za naslednjo uro. 
»Nisem,« je odkimala Ema. »Seveda ne. Kaj pa bi z njo? Vrečke za telovadno opremo smrdijo.«

Sošolci so se spogledali in si pokimali. Zvenelo je logično. Celo meni, sem si morala priznati. Ampak!!!

»Ampak tisti dan nisem telovadila in sem ti posodila čisto, prazno vrečko in ti si obljubila, da jo boš oprala in mi jo kmalu prinesla nazaj.« (Vem, že stotič sem vam obnovila isto reč, toda zelo je pomembno, da razumete, kako je bilo v resnici.)

»Nisem,« je mirno rekla Ema. »Zdaj pa me pusti, da se pripravim za pouk.«

Nima smisla, da grem še bolj v podrobnosti, kako nesmiselno je bilo vse skupaj. Počutila sem se stisnjeno v kot, in kar je najhuje, predvsem osamljeno – čeprav so mi prijateljice prigovarjale, da so na moji strani, sem čutila, da mi ne verjamejo povsem. Prav slišala sem tisti njihov tihi dvom, ki so ga skušale prikriti: kaj pa, če si je Urška vse samo izmislila? Velikokrat so mi že očitale, da imam precej bujno domišljijo, in nobena skrivnost ni, da sva si z Emo zelo različni, zaradi česar se včasih tudi spreva. Še nikoli pa nisva šli s svojimi nesoglasji tako daleč. 

»Pozabi na tisto vrečko,« me je čez kak teden tolažila Klara Jasna (bila sem že prava razvalina in mami še vedno ni hotela niti slišati o tem, da ne bi šla več v to šolo). »Saj je samo vrečka, ti bom jaz prinesla novo.«

»Zakaj ne razumeš, da ne gre za vrečko, ampak za princip?« sem obupano ponavljala, ker očitno nihče ni dojel bistva. »Briga me za vrečko, celo podarila bi ji jo, če bi me prosila. Gre za to, da mi je lagala in me ima za norca!« V resnici mi za vrečko ni bilo čisto vseeno, ker mi je bila všeč in sem do svojih stvari zelo zaščitniška. Toda menda bi bilo še marsovcu jasno, da me je bolela zlasti izdaja, in ne izguba pol kvadrata skup sešitega blaga. 
 

Nadaljuje z vrečko …

Če skrajšam (tokrat res, obljubim): nobena od naju se ni premaknila niti za ped, razred pa se je razdelil v dva tabora: na moje tihe in njene glasne podpornike. Ti so za mano sikali »vrečka«, mi v torbo tlačili PVC v najrazličnejših formatih in me na več omrežjih označili za lažnivko. Zelo me je prizadelo, čeprav so me prijateljice bodrile in pridno pisale ugovore na krute objave. Moja samopodoba je bila že prej na psu, zdaj pa je bila v še slabšem stanju kot preznojena telovadna oprema, ki jo je nekdo v prejšnjem stoletju pozabil na najvišji polici fantovske garderobe (mogoče je tudi on ostal brez vrečke). 

Ko sem že mislila, da ne more iti slabše (in se starši niso odzivali ne na uprizoritve srčnega infarkta, bubonske kuge – mogoče zato, ker sem ji pomotoma rekla burbonska, kot vanilja –, hemoragične možganske kapi in hiperlipidimije, vse sem poiskala na spletu), pa se je zgodilo nekaj, česar si ne bi znala zamisliti niti moja pregovorno bujna domišljija. 

Spet sem zagledala svojo telovadno vrečko. 

Pomela sem si oči, ali ne sanjam, ampak nisem, bila sem budna, še kar v svoji dnevni mori.

Tisto je bila nedvomno moja čudovita, edinstvena vrečka (dlje ko je minilo od najinega zadnjega druženja, lepše sem jo opisovala). Izgubljena vrečka se je našla! Ampak …

Na Lini?! 

Kaj je moja prelepa vrečka za telovadno opremo, brez katere so se zdele švic majice še bolj brez smisla, počela na neki brezveznici iz osmega a?!
 

… in soočenjem

Mirno (se mi zdi) sem stopila k Lini in jo vljudno (se mi zdi) ogovorila: »Oprosti, tale vrečka mi je pa znana. Kje si jo dobila?«
Lina je zazevala in rekla: »Ema mi jo je dala.«

(Če bi bila to hollywoodska nadaljevanka, bi bil s tem primer razrešen, jaz bi dobila vrečko nazaj in Ema bi se znašla za rešetkami. Ampak moje življenje je žal ena navadna, ne preveč kakovostna slovenska drama. Zato izza vogala ni skočila specialna policijska enota, ampak sem le dahnila (se mi zdi) …)

»Samo ta vrečka je moja, veš,« in Lina je še bolj na okroglo pogledala, stisnila vrečo k sebi in se komaj slišno uprla: »Daril se pa ne daje nazaj.«

Kriminalistov še kar od nikoder, jaz pa sem ji zabrusila: »Kar imej jo, itak je malo plesniva.«

(Ni bilo prav, vem, ampak tudi jaz sem samo človek.)
 

Konec pa je presenečenje!

Ker imam res še čisto malo prostora in vas verjetno že malce dolgočasim, bom konec zgodbe predvajala na fwd.

Šla sem do Eme. Povedala sem ji, da vem, da je dala mojo vrečko Lini, in da se mi to zdi grdo. Nekaj se je sprenevedala, nazadnje pa priznala, da »je vrečko, ki ji je nisem nikoli posodila in je nikoli ni imela, mogoče res kdaj dala Lini«. To sem razumela kot preblisk slabe vesti (menda laži razžirajo dušo, pravijo v filmih) in ga v nepredelani različici prenesla Lini. Ponorela je, češ da ni vedela, da je darilo ukradeno, zato mi ga je hotela vrniti. Naj ga kar ima, če ji je všeč, sem rekla, ker zdaj res že dolgo ni šlo več za vrečko. (Mogoče se vam bo zdelo čudno, ampak mene je minilo vse v zvezi z njo – nisem hotela, da bi me spominjala na neprijetno epizodo z dvolično gnido Emo in njenimi pribočniki, in itak sem telovadno opremo zdaj nosila v drugi embalaži).
S tem bi se, kar zadeva mene, vsa stvar lahko tudi končala, ampak menda najboljše zmeraj pride na koncu – in tokrat me pregovor ni pustil na cedilu. 

Lina je bila tako jezna na Emo, da mi je v navalu besa izdala, da je Ema zaljubljena v Toma in se mi je – pozor! – najbrž hotela maščevati, ker se Tom več druži z mano kakor z njo.

A si vi predstavljate!!!!!!!

Ema je v meni videla konkurenco!!!!!!!

Nekomu se je zdelo, da bi lahko bil Tom zaljubljen VAME!!!!!!!!!!!!!!!!

To seveda ne spremeni dejstva, da imam med sošolci hinavce, da nekateri raje verjamejo lažem kot resnici in da si tako rekoč gol in bos, če se skušaš upreti krivicam. Ampak na žalost je to vesolje takšno. 

Se pa včasih vztrajnost poplača in dobro tudi v resnici premaga zlo. Jaz sem izgubila vrečko za telovadno opremo in dobila najboljšo novico v tem letu: Emi sem dokazala, da je gnida, in dobila upanje, da se lahko kak fant zanima zame.

Na koncu sem Lini rekla, da je moja najljubša kapibara, in pogledala me je, kot da se mi je zmešalo.
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >